V srcu dolenjske pokrajine, le nekaj kilometrov severno od Trebnjega, leži na 544 metrov visokem hribu, kakor krona vsej bližnji in daljni okolici, božjepotna cerkev Marije Pomočnice na Zaplazu. Sloves te božje poti je tako velik, da so ji dolgo časa pravili dolenjske Brezje. Istega leta 1800, ko je bila pozidana kapela Marije Pomagaj na Brezjah, so namreč zgradili, po izročilu tudi prvo kapelo na Zaplazu.

Pravijo, da je bil pred tem zaplaški hrib poraščen z gostim gozdom in grmovjem. Sem je hodil neki pobožen mož sekat kolje in pripravljat “pušlje” za svoj vinograd. Nekega dne je pri tem delu naletel v bližnjem grmovju na kip Marije z Jezusom v naročju. Vesel ga je vzel v roke in nesel na svoj dom ter shranil v skrinjo. Naslednjega dne, ko je delal na istem kraju, zopet najde Marijin kip in ga še bolj vesel zanese domov. Zdaj ima že dva kipa! Ko je tretji dan zopet našel Marijin kip, se mu je vendarle zdelo nekam nenavadno. Doma je odprl skrinjo in odkril, da prejšnjih dveh kipov nima. Prebrskal je vso hišo, spraševal domače, a o dveh kipih ni bilo sledu. Zato je tokrat, preden je shranil kip v skrinjo, le-tega zaznamoval. Drugega dne je na istem kraju kot doslej odkril kip, ki je imel njegovo znamenje. Zdaj je spoznal, da se dogaja nekaj čudežnega. Ni si upal vzeti kipa s seboj domov, ampak je tam napravil kapelico iz vejevja in vanjo postavil Marijin kip. Nekaj dni kasneje je temu možu zelo zbolela žena. V hudi stiski se je zatekel pred podobo in bil deležen uslišanja: žena je ozdravela. To ga je spodbudilo, da je svoj dogodek in čudežno uslišanje opisal tudi drugim. Od takrat so sem prihajali Ijudje z vseh strani. Glas o uslišanjih se je hitro in vztrajno širil. Sčasoma je lesena kapelica propadla in Ijudje niso več vedeli, kje je čudežni kraj, kjer je bil najden kip. Pravijo, da ga je zopet pokazala živina, ki je vselej, ko je prišla do svetega kraja, pripognila kolena in glave povesila k tlom.

Svetne oblasti so seveda takim dogajanjem nasprotovale. Ko so leta 1800 na Zaplazu sezidali prvo kapelico, je prišel ukaz, da jo morajo porušiti, pa so se ljudje uprli. Menda jim je rušenje nekajkrat vseeno uspelo, a so jo ljudje vselej obnovili. Ko je Matija Košak, župnik v Čatežu, videl vnemo vernikov, je zaprosil na škofijo v Ljubljani, naj dovolijo gradnjo cerkve. Zagrozili so mu, da ne bo birme v Čatežu, če župnik ne odpravi “nespodobnosti in nerodnosti, ki se na gori nad njegovo župnijo dogajajo”. Birme res ni bilo. Do spremembe pa je prišlo, ko je škof Wolf leta 1845 obiskal Čatež, da bi posvetil tamkajšnjo župnijsko cerkev. Videl je pristno pobožnost ljudi in dovolil postaviti cerkvico na Zaplazu. Ta je bila hitro premajhna, zato jo je že naslednik, župnik Gregorič, začel leta 1866 prezidavati. To delo ni bilo ravno posrečeno. Še vedno je bila cerkev premajhna za množice, ki so prihajale.

V začetku prejšnjega stoletja se je novi čateški župnik Henrik Povše lotil zidanja nove, sedanje cerkve. Od stare cerkve je ostal le prezbiterij, ki so ga povišali in obokali, vse drugo pa naredili novo. Ljudje so radi pomagali in v štirih letih je zrasla današnja stavba. To cerkev je posvetil škof Anton Bonaventura Jeglič 14. oktobra leta 1917. Zadnji stavbarski poseg je bil narejen leta 1926, ko so pozidali še zvonika. Cerkev je zelo prostorna, saj lahko sprejme kar 1500 ljudi. Lep okras je glavni oltar. Načrt zanj je napravil Franc Avsec, župnik v Šentjuriju pod Kumom, po vzoru tamkajšnjega tabernaklja. Marijin kip so napravili v Grodnu na Tirolskem. Stari kip, ki je povezan s čudežnim začetkom, je shranjen na stranskem oltarju. Zadnji veliki okras cerkve so odlična barvna okna, delo slikarja duhovnika Staneta Kregarja. Z njimi je stavba dobila lep umetniški zaklad.

O doživetih romanjih je zapisano v romarski spominski knjigi takole: “Saj povsodi lahko Boga molimo, vendar ne poznam kraja, kjer bi se tako lahko, pobožno in ginjeno molilo kakor na Zaplazu. Iz svojih mladih dni vem, da sem bil vselej srečen, kadar sem se priporočil ali obljubil zaplaški Materi božji.“